nova beseda
iz Slovenije
Tomo Križnar: Samotne poti, poved v sobesedilu:
Nekaj v meni se je premikalo, odzivalo, prepoznavalo in reagiralo z domačnostjo in sproščenostjo.
Občutki, ki so jih rojevale slike v kamnu, so bili podobni onim, ki mi jih je porinila v usta ta zemlja med prvim srečanjem z njo pred štirimi leti, takrat, ko sem na sprehodu okoli Darwina prvič zagledal tiste težke, velike ptice, ki proti našim ptičkom zgledajo kot leteči dinozavri, zaslišal njih kot trobente usode zamolkle krike, začutil to votlo, zamolklo samoto in zavohal te sladostrastne vonje, se opekel na rdečih tleh in se zafantaziral v vijoličasto nebo ter pred gostilno naletel na te črne ljudi ploskih betic in rok do kolen - te podobe naših davnih, davnih skupnih prednikov ... Komu se v takem ne bi obrnilo?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani