nova beseda
iz Slovenije
Tomo Križnar: Samotne poti, poved v sobesedilu:
Ampak istočasno je bil tam še vedno glasek, ki mi je narekoval, naj ostanem, naj sedem v sredino spektakla okoli sebe, da mi za nič ne bo žal, da mi še nikoli ni bilo žal, kadar sem šel vase, da je tole natanko tisto, kar hočem, naj torej ne mendram nikamor in da bom na parah ponosen, da sem živel tako, kot sem si sam izbral.
Sedel sem pred kočo, z obrazom obrnjen proti goram, in se dajal s svojo stezo med peklom in nebesi in vsemi tistimi lokacijami vmes. Hribi so se odkrivali in pokrivali, sence so se krajšale in daljšale, vetrovi dvigovali in polegali, in tako tudi barve in ptice in muhe in lakota in napetost v črevesju in lupa pozornosti in okna zavesti ... vse skupaj se je mešalo in vrtelo in prekopicevalo in na koncu zmešalo v kaos.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani