nova beseda
iz Slovenije
Tomo Križnar: Samotne poti, poved v sobesedilu:
Stari oče je govoril o harmoniji z naravnim svetom in ljudmi med seboj, o skromnosti in toleranci in občutku pripadnosti, ki se je v današnjem belem svetu zaradi duhovne birokracije in drugih posrednikov med in posameznikom ter njihovega ribarjenja v kalnih vodah skoraj povsem zgubil. Sam sem besnel nad arogantnostjo ustoličenih mitov, parazitskih arhetipov in službenih paradigm in se potem spravil nad razvojnike, ki te domorodske družbe, sedaj ko evangelizacije ni več možno upravičiti, nastopajo pod krinko humanega napredka. »Družbe, ki so bile vedno samozadostne in odgovorne v upravljanju s svojimi resursi, se imajo, paradoksalno, za zaostale, medtem ko je tehnično misleči in industrializirani svet, ta, ki je uničil ne samo svoje okolje, ampak ogroža tudi njihovega, pojmovan kot svet globalnega napredka, krona stvarstva, edina mogoča pot v prihodnost, nekaj, k čemur bi moralo težiti vse, kar hoče preživeti skok v novo tisočletje.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani