nova beseda
iz Slovenije
Tomo Križnar: Samotne poti, poved v sobesedilu:
Kot bi potegnil za bongelj v stranišču, se po meni naenkrat raznese in zmeša vse tisto staro, ignorirano, potiskano v klet ali podstreho, čemur skoraj verjamem, da mi je uspelo pobegniti. Stare ambicije tekem z vrstniki, ozke, nizke motivacije lokalnega okolja, njihova specifična občutenja, sploh pa strahovi in frustracije in drugi poapneli koncepti, ki mi jih s svojo odsotnostjo in gibanjem po drugačnih kulturnih mednebjih pomagajo preganjati potovanja, se vrnejo kot v posmeh vsemu, kar poskušam. Ampak če je potovanje predolgo, lahko načne in požre tudi preveč, recimo najbolj osnovna prepričanja, orientacijo, varnost zavedanja, občutek pripadnosti neki kolektivni podzavesti ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani