nova beseda
iz Slovenije
Tomo Križnar: Samotne poti, poved v sobesedilu:
Skoraj mi je vzelo zavest in ko sem si opomogel, sem našel usta do vrha polna peska, telo pa simpatično kot že dolgo, dolgo ne. Spokojno zleknjen sem kot veriga potešenih vulkanov obležal.
Enkrat potem, nekaj ur kasneje, ko je luna bolščala navpično in so sence skoraj izginile in sem bil tam izpostavljen, kot bom nekoč na smrtni postelji, enkrat takrat, ko je bilo telo že tako sproščeno, da se je na vsak najmanjši premik vlaken odzivalo s sladostrastnim užitkom, sem se čisto počasi premaknil in pobral, si previdno oprtal nahrbtnik in po prstih nežno stopil proč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani