nova beseda
iz Slovenije
Tomo Križnar: Samotne poti, poved v sobesedilu:
Nalila sva si čaja in legla vznak na toplo, suho, razpokano blatno skorjo, pokrito z luskami, krilci, kostmi kdo ve kakšnih transformirajočih se organizmov. Z nosom sem silil v eno od špranj in vohal in duhal in še naprej prosil, naj mi bo dano vedeti, kaj me tam tako privlači.
»Morda v Aboridžinih slutiš svoje daljne prednike, morda te tako nadleguje spomin kolektivne genetske podzavesti, morda so ti simpatični, ker so tako naravni in spontani, ti pa tako tog in zavrt, kot je pač evropski um, katerega del si, hočeš ali nočeš pač.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani