Ob povabilu sem vedel le, da gre za skupinsko veslanje v pogojih nekakšne skrajne rekreacije in življenja v divjini. Odločitev ni bila enostavna tudi zato, ker nisem nikoli bil zdoma tako daleč, da bi moral potovati z letalom. Nekaj je, če me kdo povabi, ali največkrat sam predlagam vandranje, ki predvideva tudi nočitve na prostem, na Pokljuko, v Trnovski gozd in v zimskih razmerah v snežniške gozdove ali na Komno, povsem drugače pa, če se spomnim srednje (čeprav poletne) temperature Baltskega morja, nepoznavanja jezika in predvsem dolgotrajnega veslanja, ki nima nobene povezave s tistim, ki sem ga navajen v kajaku.