nova beseda iz Slovenije

Aldo Rupel: Nočitve pod zvezdami, poved v sobesedilu:

Tega ne počnem vedno: ogenj za kuho na trinožniku na primer ni tako svečan kot tisti, ki naj zagori, ko pri njem sam ali v družbi nameravam prebedeti del noči, kaj zapeti in povedati. Ta ogenj se mora začeti nekako svečano, v tišini, potem ko smo skoraj obredno in po vseh tehničnih pravilih pripravili piramido iz suhega dračja in vej ter ji na vrh postavili nekaj brinovih vejic ... Ko vžigalica prasne v večerni tišini, ko se z nje plamenček prenese na dračje in na navzgor nastavljene smrekove vejice, ko nad njimi zagorijo v stožec postavljene debelejše veje, ko na vrhu zacvrči množica brinovih iglic, ki iskrivo odsevajo v očeh in se plameni preslikujejo v zavest, kjer se utrjuje pripadnost krdelu, skupnosti in človeškemu rodu, ki ga obredni nočni ogenj vselej začara tudi toliko tisočletij po neandertalcu ... Koliko iskric je ob takšnih priložnostih že preskočilo iz oči v oči, iz srca v srce, koliko rok si je seglo v roke in je lep spomin doživetega postal neizbrisen, koliko pri seg je našlo potrditev in vero v besedah »tolaži up nas mladih let, da še se′mo spet«?


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA