Vedno si postavim obvezujočo nalogo, da mora ogenj zagoreti le z eno vžigalico in seveda brez pomoči papirja, kaj šele česa zločestnega, kot so bencinski vžigalniki, plastične vrečke ali kaj podobnega. Tega ne počnem vedno: ogenj za kuho na trinožniku na primer ni tako svečan kot tisti, ki naj zagori, ko pri njem sam ali v družbi nameravam prebedeti del noči, kaj zapeti in povedati. Ta ogenj se mora začeti nekako svečano, v tišini, potem ko smo skoraj obredno in po vseh tehničnih pravilih pripravili piramido iz suhega dračja in vej ter ji na vrh postavili nekaj brinovih vejic ...