Nekako v ravnotežju smo si ob tem, da se vselej čutim dovolj močan, ker me gozd ne plaši, ko sem že v njem. Zgrešijo tisti, ki jih je strah, ker menijo, da nekaj iz teme stalno preži nanje in jih hoče napasti, opraskati, ugrizniti, zadaviti ali neprijetno objeti. Saj tudi sami predstavljamo nevarnost za okolje, verjetno še večjo: živali nosijo v sebi rodbinski spomin, ki jim narekuje, da se dvonožcev, ki tako neverjetno smrdijo, izogibajo.