Verjetno jih je v daljšem času tudi več in enemu je pač vejica počila pod taco, parkljem, šapo. Vsakdo ve ali sluti prisotnost drugih, a smo si v ravnotežju: nisem divji lovec, niti sestradan primat, ki se je šele začel dvigati na zadnje okončine in mora skrbeti za zarod, za ostale pa ni stradanja poln zimski čas, ki bi jih napajal z vsiljivostjo ali napadalnostjo. Nekako v ravnotežju smo si ob tem, da se vselej čutim dovolj močan, ker me gozd ne plaši, ko sem že v njem.