Potem pa se ve. Kuhanje čaja na metinem gorilniku, dva krompirja in dunajsko klobaso v žerjavico in prosto razmišljanje o vsem mogočem, poslušanje v gozd, a ne zaradi kakšne mestne vznemirjenosti, kaj da bo, marveč tankočutno in stezosledsko poslušanja šelestečega zraka, šepeta med drevesnimi krošnjami, tudi gluhe tišine, morda poka drobne veje sedemdeset, sto metrov daleč. Seveda nisem v gozdu sam, čeprav ničesar ne vidim zaradi buljenja v plamenčke, a jaz delam svoje stvari, tisto bitje tam pa gre tudi svojo pot.