Nato je prišlo na vrsto ognjišče po vseh varnostnih pravilih: dovolj daleč od zasilnega ležišča, zamejeno s kolobarjem kamnov, sredi prostora, nad katerim niti na višini petih metrov ni bilo nobene veje. Prižgal bi pa itak le ob brezvetrju, in sicer ogenj, ki bi mu ne dovolil, da se razplamti več kot petdeset centimetrov visoko. Stražni ogenj, kot se temu pravi, ne pa svetoivanski.