Najprej so se začudili, da nisem še končal kljub znanju, ko pa sem jim povedal, da je moje zavetišče že v redu, so menili, da jih imam za norca. Kazalo se je takole: na tleh plast smrekovih vejic postavljenih po vseh pravilih vzmetne žimnice, na njih spalna vreča, nad tem razprto šotorsko krilo za streho brez vsakršnih stranskih ali končnih zapor, pri glavi odprta pisana marela in na pol prazen nahrbtnik za vzglavnik. Skoraj ogorčeni so na osnovi predavanj vprašali, kako si to predstavljam.