Drugo noč smo torej nameravali spati v gozdu. S spominom na veter prve noči in ob upoštevanju dejstva, da ni na razpolago nobenega planšarskega zidu ali deske, so vsi zelo zavzeto začeli postavljati dobro grajene, skoraj neprodušne konstrukcije, tokrat z dodatnim gradivom ‒ smrekovimi vejami. Gradili smo razpršeno po dva in trije, jaz pa sam.