Križal sem nekaj, kar je dajalo slutiti, da je steza, in po tridesetih metrih sem opazil markacijo. Sedel sem in se odžejal. Skrajna pazljivost vseh čutov je popustila, nekaj v meni je spet zašepetalo: ko je telo v sozvočju z neznano gorsko planoto in po dolgem križarjenju zazna pravo smer do zavetišča čez gozdnata in zasnežena brezpotja ...