Dovolj je, da zaradi bolezni ali travme zmanjka le ena, in naše duhovnosti je konec. Pogosto je tudi dovolj, da se zaostrijo družbene razmere, in prav takoj je konec s človeško duhovnostjo. Morda le visoka zavest in cilj, ki si ga postavimo, nama pomagata, ob odsotnosti bolezni, da vztrajamo kljub vsem silnicam, ki nas vlečejo v nerazsodnost in nečlovečnost.