O tistem, kar naj bi se dogajalo s telesom po zadnjem slovesu. Premišljanja o pojavnosti življenja in niča mi pravijo, da telesa po živi danosti strohnijo, kot vidimo trohneti toliko drugih nekdaj živih bitij, preminulih pripadnikov »stoječega ljudstva«, članov gozdnih skupnosti in površin, skratka, dreves. Tudi človeška duhovnost, kar je obstaja ‒ včasih doživimo, da je ni malo ‒ izvira iz količine, predvsem iz medsebojnega ravnotežja nekaterih bolj žlahtnih sestavin ali zapletenih sistemov, ki jim pravimo hormoni oziroma živčni sklopi.