Nadalje se postavlja povsem resno vprašanje, ali ni prava poštenost v tem, da ohranimo obširna območja povsem nedotaknjena, saj imajo pravico tudi naši vnuki in pravnuki, da na njih v naslednjih desetletjih in stoletjih iščejo azimute, dvomijo v izbrane smeri in med prenočevanjem zatrepečejo ob sovinem uhuhanju. Saj ne more resničen napredek biti osredotočen zgolj v betonsko stolpnico na Manhattanu, v rimski EUR, ljubljanski avtocestni križ ali splet obvoznic v Mestrah. Namesto (ali vsaj poleg) komolčanja po uradih, hodnikih in konferenčnih dvoranah ohranimo sebi in prihodnjim rodovom možnost potenja in žeje na strmem vrhu, ki bo še dovolj oddaljen od zadnje postaje žičnice ali gozdne ceste.