Bil sem namreč med redkimi, ki nismo imeli prijateljev ali sorodnikov, da bi nas dohiteli z avtomobilom, v katerega bi se lahko usedli in se odpočili ali se tudi vrnili proti domu. Čakal sem na konec proslave, nato še ves popoldan, ko me je skupinica Sovodenjcev po dogovoru vzela s seboj in me prijazno prepeljala zopet na Pasjo ravan po avto. Tudi ob lepih vremenskih razmerah ‒ tedaj ni bilo vetrovno, ni snežilo in ni deževalo, sneg ni bil nikjer le den ali srežast razen na asfaltnih odsekih ‒ je pohod Po poteh Cankarjevega bataljona le za tehnično izkušene, pravilno opremljene in vzdržljive planince.