Bil sem mestni poba in sem to doživel ‒ danes mi je to nepojmljivo ‒ šele okrog dvaindvajsetega leta. Iz šotora sem jutranje prebujanje narave že poslušal, a ni isto, kot če počivaš pod drevesom, ko se ptice premeščajo z veje na vejo. Tedaj nisem mogel vedeti, da si bom zaradi zavestnih izbir in tudi v meni neoprijemljivih silnic privoščil še mnogokrat ptičje preletavanje, ki se spreminja v splet zvenečega čebljanja, čivkanja, požvižgavanja,, krakanja, cvrčanja ali cvrkutanja.