Zato sem se naslonil s čelom na smučarske palice in se skušal aktivno odpočiti s sugestijami avtogenega treninga. Umirjal sem srce in dihanje, sproščal stopala in ramena, ko slišim zraven sebe nekoga bentiti, kaj pomeni za eno madono pravzaprav ta zastoj, da je že čas za premik, da je tako postajanje nepotrebno, da se obiramo kot vrabci na zmrznjenem kravjeku ... Ni bil od redarske službe, ampak eden od udeležencev, okrog štirideset let star, okroglega trebuha, z brki in odpeto srajco do popka, s klobukom počez, z rokavi zavihanimi čez komolce pri minus sedem in v jutranji megli, iz žepov na nahrbtniku pa so mu kot tromblonske mine štrlele steklenice zlatorogovega piva.