Čutil sem, da se zame začenja kriza, ki ne bi bila nič izrednega, saj smo tega v gorah vajeni, če ne bi vedel, da se ritem po nadaljevanju ne bo prav nič zmanjšal. Zato sem se naslonil s čelom na smučarske palice in se skušal aktivno odpočiti s sugestijami avtogenega treninga. Umirjal sem srce in dihanje, sproščal stopala in ramena, ko slišim zraven sebe nekoga bentiti, kaj pomeni za eno madono pravzaprav ta zastoj, da je že čas za premik, da je tako postajanje nepotrebno, da se obiramo kot vrabci na zmrznjenem kravjeku ...