Pomagal sem si z mislijo na kolono pred oseminpetdesetimi leti, ki je hodila v isti smeri mnogo manj opremljena, z neprimerno slabšimi čevlji, po vsej verjetnosti brez rezerve hrane in suhih nogavic v nahrbtnikih, predvsem pa v pogojih gverilskega premikanja in vojskovanja. Mi pa bi se pritoževali, ko nas je čakala na koncu pohoda veselica, enolončnica in množica prijateljsko razpoloženih ljudi! Ob svitu, po šestih urah hoje, se je po prehodu neke ceste kilometer dolga kača pohodnikov ustavila in se nabrala na veliki jasi.