Ob odhodu sem se postavil povsem na rep kolone, ker sem si mislil, naj mi ‒ ribiču obsoškemu ‒ kar delajo gaz. Toda uštel sem se, navajen primorskega snega, po katerem je dovolj, da gre pred teboj deset ljudi, in se ti zdi, da si na sprehajališču. Sipkega, suhega snega ni tedaj stlačilo niti tristo štirideset parov V samoti in tišini, zavetišče ob drevesu težkih gojzarjev in vso noč se mi je zdelo, da gazim po moki, ki mi ni dajala nobene opore med odrivom stopal.