Ko je kolona potegnila z zadnje vaške senožeti v temo prvega gozda, je šlo tako naglo, da nisem s smučarskimi palicami v rokah mogel niti bombona povleči iz žepa, da bi zaužil tistih nekaj gramov prepotrebnega sladkorja. Pred mano so hiteli, za mano pritiskali, prvi odmor s toplim čajem je bil po štirih urah in pol hoje, dričanja, vzpenjanja in odskakovanja. Nisem ubogal svojega sogovornika morda tudi zato, ker me je pustil odprtih ust, ko je po hvalnici pohodu izrazil svoje obžalovanje, da bo moral nekaj časa pustiti slovenske gore, ker mora čez dva tedna službeno v Kenijo. N′, je dodal, b′m p′š′u n′ Kilimandžaro.