Naslednje jutro smo dve uri pospravljali, tako da ni ostalo za nami nič drugega kot le nasekane smrekove vejice, ki so služile za ležišče, in stopinje v snegu. Po naslednjih dveh urah gaženja smo prišli v dom na Komni, kjer so nas radovedno in skrbno sprejeli. Drugače kot v poletnem času, ko prevladujejo do gostov skoraj hotelski odnosi in vedenje.