Šel sem do meje, da sem si podaljšal veslanje in sploh zato, da sem izrabil priliko ne vem že katerega obiska tistega kotička pod sabotinskimi pobočji. Nato sem lagodno obrnil in zaveslal navzdol, en del po že opravljeni poti sicer pa spet mimo izliva Pevmice in dalje čez najbolj živahne, približno sto metrov dolge brzice, in po povsem mirni ter široki strugi pod tolsto zaraščenimi bregovi do pevmenskega mostu. Pod njim sem nekaj minut počival.