Nekaj te romantike je še ostalo in zraven tudi drugačna pristnost. Na primer, ko se ti na opuščeni postaji v Podmelcu, ki ti v kasnem popoldnevu že sama na sebi daje vtis, da si nekje na Divjem zahodu in bodo zdaj, zdaj prijezdili štirje kravji pastirji s širokimi klobuki, približa dobričina, ki stanuje v stari železničarski stavbi ob progi in si z nejevernostjo ogleduje rambovski nož iz pošiljke za slovensko osamosvojitev, ki ga med pohodi nosim ob boku in mi omogoča rezati, žagati in nabadati. Še bolj pa ga začudi, da je mogoče prehoditi v enem dnevu dvaintrideset kilometrov z dvema litroma vode ‒ rdeči nos ga izdaja, da ne more brez požirka niti do naslednjega vogala.