Ker ni bilo pripeke, tudi s pitjem nisva imela težav in sva le pravočasno poskrbela, da sva dopolnila posode preden sva šla v osrčje gozda, kjer vode ni razen v kakšni luži na robu poti. Kar pa je najvažnejše, prilagajala sva ritem hoje tako, da ni bilo za nobenega od naju mučno. Šele ob koncu drugega dne sem jaz nekoliko priganjal zadnjih deset kilometrov; ker sem se bal, da ne prideva pravočasno na vlak.