Iz gozda sva prišla na asfalt, ki pelje k na nanoški planoti, pred tridesetimi leti skromnemu postajališču z obveznim transverzalnim žigom na dolgi poti ‒ zlasti ko smo pešačili v decembrski burji ‒ do Vojkove koče. Sedaj je tam gostišče, kjer se z nahrbtnikom počutim nelagodno, kljub prijaznosti domačih, ob objestni kričavosti avtomobilskih izletnikov, ki se jim o iskrivostih vzpona čez Gradiško turo niti ne sanja, saj jim je vrh užitka golaž s srnjakovim mesom in teptanje roba travnika, dlje si pač ne upajo. Kako prav je, da smo se nekoč postavili nekateri po robu, sicer le z moralnimi sredstvi in besedo, gradnji planinske koče na Vremščici!