Na poti Že v sami Vipavi, v smislu naselja, me ni bilo sram od vsega začetka držati v roki specialko ‒ kompasa v znanem okolju nisem potreboval ‒ da za gotovo ne bi zgrešil pravega kolovoza proti. Le kdor se ni nikoli postavil v okoliščine; v katerih bi lahko zašel, se sme nasmehniti, če povem, da sem že med vipavskimi hišami upošteval modro južnoslovansko pravilo: karto čitaj, pitaj! in povprašal možakarja, ki je, kot se spodobi zjutraj, pometal borjač, kako je s potjo, ki naju je z zanimala. Če ne bi iz odgovora zvedel za neko potankost, bi zavila proti Nanosu namesto v smeri Cola.