Dve leti prej sem šel po takem odseku od Cerknega do Idrije in se že med potjo čudil, kako pri skoraj šestih križih povsem drugače dojemam čas in razdalje v primerjavi s prejšnjimi desetletji: prav res je pomembnejša pot od cilja, kot je zapisal v svojih opisih. Ko gredo mlajši ‒ v mislih imam tridesetletnike ‒ na izlet, že po petih kilometrih sprašujejo, kaj je s ciljem, kdaj bo oddih, ali bodo končno že zagledali tisto napovedano naravno zanimivost in znamenitost ... S šestimi križi deset kilometrov pravzaprav ne pomeni še ničesar, ker ni čutiti hlastanja po cilju, temveč prevladuje doživljanje vsega, kar je vmes, čeprav ni obiranja ob poti.