Med hojo sva občasno tudi obmolknila in se po desetini kilometrov enakomerne hoje po zasneženih jasah, gozdnih poteh in posekah zasanjala v začaran svet odmaknjenosti in gluhote, kjer se zapletena telesna motorika zaradi preseganja velikih razdalj spremeni v brezhiben stroj, ki enakomerno deluje brez občutka za čas. Tedaj se oblikuje prepričanje, da bi dejansko lahko res prišlo do bistvene spremembe v tebi in slutiš, da bi ti celo uspelo, če bi si le mogel darovati priložnost in bi prepešačil, sicer poleti, vso Transverzalo na en mah na primer v štiridesetih dneh. Šla sva mimo koče in dognala, da bi v njenem okolju ne našla nič boljšega zavetja kot v samem gozdu.