Z našim veslanjem je bilo podobno: hitrost drsenja je bila pravšnja za sprotno dojemanje in pomnjenje, v primerjavi s hojo pa varneje kot v gorah, kjer se moraš obvezno ustaviti, če želiš opazo vati svet okoli sebe. Med veslanjem to ni potrebno: enakomerno se na sedelcu voziš po tračnicah gor in dol, roke vlečejo in na novo nastavljajo veslo, glava pa se prosto premika v zaželeno smer in omogoča očem, da v blaženi lagodnosti vsrkavajo slike, za katere vedo, da jih ne bodo imele več možnosti gledati. V včasih zelo dolgih ožinah, kjer se otoki skoraj stikajo, si predstavljajte ob robovih tudi goščave zelenega trstja.