Pa še to: pravimo, da ni mogoče iz avtomobila dojeti krajev, ob katerih se peljemo, in je peš hoja mnogo bolj radodarna v tem smislu. Z našim veslanjem je bilo podobno: hitrost drsenja je bila pravšnja za sprotno dojemanje in pomnjenje, v primerjavi s hojo pa varneje kot v gorah, kjer se moraš obvezno ustaviti, če želiš opazo vati svet okoli sebe. Med veslanjem to ni potrebno: enakomerno se na sedelcu voziš po tračnicah gor in dol, roke vlečejo in na novo nastavljajo veslo, glava pa se prosto premika v zaželeno smer in omogoča očem, da v blaženi lagodnosti vsrkavajo slike, za katere vedo, da jih ne bodo imele več možnosti gledati.