nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Jaz bi bil morda že zdavnaj upihnil medlo brlečo lučico svojega življenja, pa nisem storil tega samo zato, ker je nemogoče - žalibog! - da bi se videl samega v tisti tragični pozi: na zofi leží mlad umetnik; desnica, ki drži krčevito revolver (smrtonosni revolver), visí navzdol; glava je nagnjena na zofo nazaj, iz levega senca kapljejo še rdeče kaplje krví; oči so polodprte, mirne, vesele... ah! In na mizi leži pisemce: ”Draga! Kadar bodo te vrstice v Tvojih rokah... itd.“
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani