nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Ti sama si ustvarila mojo srečo, Ti si posula s cvetočimi rožami moje življenje, Ti si razjasnila mojo dušo in jo napolníla s sladko ljubeznijo; - kakó bi Ti moral biti hvaležen,! Kakó bi Ti moral pisati iskreno in ljubeznívo, kakó bi Ti moral z duhtečimi besedami polagati k nogam svojo zvesto ljubezen, - a v svoji sebičnosti ne storim ničesar tega; jaz mislim samo náse, na svojo žalost in na svojo srečo... A zaradi tega ne misli,, da sem v resnici tak egoist in bodi prepričana, da takó goreče in udano, kakor Te ljubim jaz, bi Te ne mogel ljubiti nikdo drugi; bodi prepričana, da ostane moja ljubezen za večno takó zvesta in vroča, kakor je danes, - da se ne ohladí nikdar niti za trenotek in naj pride karkoli.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani