nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
A jaz Te ljubim takó iskreno, da níma tá tolažba nobene močí in moje misli se vračajo k Tebi z vedno večjo silo, - ljubezni in hrepenenja polne misli, sladke in otožne ob jednem... Ali prosim Te, ne smeš si predstavljati, da sem postal v tém času kakšen melanholik, ki pozná samo vzdihovanje; ko bi govoril s Teboj, ne videla bi na meni niti sledú vsega tega; moj obraz je zmirom jednak, kakor bi imel masko na njem, - medtem ko se godé v srcu najčudovítejše stvarí... To je razumljivo: - prve dní, ko sem prišel tu‐sem, bilo mi je neprijetno in težko, a mislil sem kljub temu, da se privadim; toda kolikor dalje potekajo dnevi, toliko večje je moje hrepenenje in kadar se časih nenadno spomnim náte, zabolí me v prsih kakor bi se izlila vsa krí v srce...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani