nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
To je takó smešno in neprijetno, da bi Ti za ves svet ne povedal, ko bi čutil kdaj kaj tacega. Jedino kar je res, je tó, da zavidam vsacega, najnedolžnejšega človeka, ki je takó srečen, da govorí s Teboj, - zdaj ko sem obsojen, da samotarim v tem zapuščenem, od bogá in ljudij pozabljenem Pulju. Drugi so krog Tebe, vidijo Te lahko vsak trenotek in govoré s Teboj, - a jaz nesrečnež, ki Te ljubim bolj kakor svoje življenje, - jaz imam samó toliko rádosti, kolikor mi je dajejo jasni spomini in Tvoji listi...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani