nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Valovi se zibljejo tiho in komaj vidno, na njih pa trepeče nejasno in sanjavo svetloba od obrežja; toda zdí se, da prihajajo ti čudoviti, drhteči žarki globoko iz dná in da si šepetajo davno pozabljene, čarobne pravljice; in od vseh straníj se bližajo sence in legajo lahno in tího na bleščeče valove... Prav takó je v Tvojih očéh; krasna svetloba, kakor da je pozabilo solnce svoje žarke v njih, - trepetajoče, nejasne sence, ki plavajo za trenotek nad temi jasnimi zvezdami ... ah, Tvoje očí se mi zdé kakor dve prelepi, nebeški pravljici, - in v tečudoviti pravljici se je zatopila moja duša z vso svojo vročo ljubeznijo... Zdaj jaz silno obžalujem svoje prejšnje pismo in samó hvaležen sem Ti, draga, da nisi bila bolj razžaljena.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani