nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Nikar ne bodi, - jaz vem, da znajo pogledati Tvoje oči takó mehko in ljubeznívo, kakor nobene druge na svetu; a tega morda ne vé nihče drugi kakor jaz - srečni človek!... Na Tvoje očí me spomínja časih morje, - pozno na večer, kadar zaíde solnce. Valovi se zibljejo tiho in komaj vidno, na njih pa trepeče nejasno in sanjavo svetloba od obrežja; toda zdí se, da prihajajo ti čudoviti, drhteči žarki globoko iz dná in da si šepetajo davno pozabljene, čarobne pravljice; in od vseh straníj se bližajo sence in legajo lahno in tího na bleščeče valove...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani