nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Verjemi mi, dušica, takó sem bil srečen, da sem ga čital ves dan in čitam ga še danes; kadar mi postane dolgčas, vzamem v roko Tvoja pisma in takoj pozabim na vse krog sebe in moje srce se širi od bláženosti in ljubezni. Saj ni mogoče, da bi bil človek kdaj žalosten, če je zaljubljen v take očí, kakor so Tvoje... v take prelepe očí, polne ognja in življenja... Pisala si mi, kakó so jih obsodili... ah,, meni so takó zmešale vso pamet, da nísem v tej stvari noben zanesljiv sodník... a da Tvoje očí níso pohlevne in boječe, to je gotovo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani