nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Ali niso bile samó samó sanje, tisti krasni sprehodi, - óni divni večer v parku, - in tisto žalostno jutro, ko si stala pred mano zadnjikrat, ko so drhtele rosne kaplje na drevju, - ko se je stískalo moje srce od grenke žalosti in so me skelele očí od zadržanih solza...? Da, to vse je bila resníca, - in ni jih dnij, ki bi se vtísnili v moje srce takó globoko in jasno, kakor oni prelepi časi, nad katerimi je sijala lepota Tvojih očíj, nad katerimi je drhtél dražestni smehljaj Tvojih ustnic... A še dívnejšo in lepšo si slikam prihodnost... v čudovítih barvah, kakor si jo more slíkati samó gorko ljubeče srce...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani