nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Ali je bila resníca, - ta prvi vroči poljub, ki mi je omamil dušo, da mi je stopila pred očí bleščeča megla in da se mi je zdelo, kakor da se je odprlo nebó nad mano...? Ali niso bile samó samó sanje, tisti krasni sprehodi, - óni divni večer v parku, - in tisto žalostno jutro, ko si stala pred mano zadnjikrat, ko so drhtele rosne kaplje na drevju, - ko se je stískalo moje srce od grenke žalosti in so me skelele očí od zadržanih solza...? Da, to vse je bila resníca, - in ni jih dnij, ki bi se vtísnili v moje srce takó globoko in jasno, kakor oni prelepi časi, nad katerimi je sijala lepota Tvojih očíj, nad katerimi je drhtél dražestni smehljaj Tvojih ustnic...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani