nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Ali ni bil Tvoj obrazek, o katerem sem sanjal že davno... davno, še predno sem Te prvikrat videl?... ali nísem sanjal o teh lepih Tvojih očéh, kadar sem se čutil zapuščenega in pozabljenega, - kadar so prihajale k meni tihe, nevidne sence in je plavala nad mano poezíja hrepenenja in nejasnih nád?... Zató se je razšírilo moje srce v prekipeči ljubezni, ko sem Te ugledal nenadoma... prvikrat - in kakor bi me prijel kdo za róko, - vstal sem in šel za Tabo... Ah, in potém do mojega odhoda, - ali niso bile to morda samó sanje... srečne in jasne, kakor sem jih sanjal že toliko, - kadar sem se sprehajal v tihih večerih, sam in izgubljen v svoje misli?... Ali je bila resníca, - ta prvi vroči poljub, ki mi je omamil dušo, da mi je stopila pred očí bleščeča megla in da se mi je zdelo, kakor da se je odprlo nebó nad mano...?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani