nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Najsrečnejše trenotke preživím samó v spominih in upih. Kakó jasno in lepo vidim pred sabo davno ubégle, krasne dní; in solnce sije še svetlejše in drevje šumí nad nama v sladkem šepetanju... kako si Ti krasna,, kakó si ljubezníva!... Ali ni bil Tvoj obrazek, o katerem sem sanjal že davno... davno, še predno sem Te prvikrat videl?... ali nísem sanjal o teh lepih Tvojih očéh, kadar sem se čutil zapuščenega in pozabljenega, - kadar so prihajale k meni tihe, nevidne sence in je plavala nad mano poezíja hrepenenja in nejasnih nád?...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani