nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
- Kakor bi dvígnilo dvoje svetlih perot mojo dušo visoko proti nebu... kakor bi zazveneli od daleč hipoma čárobni zvoki zlatih harf, - kakor da se je zasvetil ves svet v nenavadni, čudoviti svetlobi... in jaz sem gledal svoj davno zaželjeni, prekrasni raj v Tvojih očéh in svojo najlepšo srečo v smehljaju Tvojih usten. Od hrepenenja mi zastaja krí v srcu, če se spomínjam, kakó sem Ti del rokena líca in Ti gledal v dražestni obrazek, - ah, kjé so bile takrat vse moje žalostne misli, - kam so izginili moji temni načrti!....... , Ti se dolgočasiš!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani