nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
To so tiste zamolčane besede, ki jih nisem govoril, ko sem Te objemal krog pasú, - to je moja ljubezen, polna hrepenenja, otožnosti in sreče, - to je poezíja, ki plava krog tvojega krasnega obraza kot svetla glorijola... Ah ne, jaz nisem sam... jaz sem sam samó takrat, kadar vidim krog sebe suhoparne, trivijalne obraze s svojimi vsakdanjimi mislimi in brezumnimi besedami; - a kadar hitím po mestu in ne vidim nikogar v vsem hrupu in vrvenju, - kadar sem zunaj, daleč od ljudíj, v veliki prosti naravi, takrat se mi bližajo ljube, znane postave iz mojih sanj in izšuštenja vetra čujem ljubezníve besede in iz solnčne megle vstajajo predme ljubljeni obrazi... Ah,, jaz Ti ne morem povedati, kakšni čuti mi širijo srce, kadar pozabim na vse, ne vidim ničesar in se udam popolnoma svoji kipeči ljubezni, svojim spomínom in rožnim upom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani