nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Oprosti,, - kadar pridem do opisavanja, ne morem več iz njega; to je nesreča vseh novelístov. Ali zapeljal me je v to spomin na sinočni večer, ko sem se gnetel med najrazlíčnejšimi ljudmí in po svoji navadi opazoval obraze... zakaj glej, - časih leží cel roman v enih samih očéh; vse svoje najlepše snoví dobim na cesti - Ti ne veš,, kakšno otožnost in kakšno hrepenenje si vzbudila v mojem srcu, ko si me spomnila na tisto popoldne v parku, - ko je zunaj lilo in grmelo nad nama, a Ti si slonela ob meni in jaz, - jaz presrečni človek sem poljubljal Tvoja lepa, gorka ustna, Tvoj obrazek in očí in čelo...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani